Prvi med iz Slovenije z evropsko registracijo
ZAŠČITENA OZNAČBA POREKLA Evropska označba za zaščito porekla
– Gozdni med
– Smrekov med
– Hojev med
– Lipov med
Gozdni med
Gozdni med je mešanega maninega izvora in vsebuje veliko mineralnih snovi. V njem običajno prevladuje mana s smreke (Picea abies) ali hoje (Albies alba). Nosilci medenja so kaparji (Lecanium hemicriphum) na mladih iglastih poganjkih, ki ostanejo prisotni celo leto in medijo ob toplem in soparnem vremenu. Med zaradi njih navadno dobi rdečkasto barvo. Povzročitelji medenja so lahko tudi uši, takrat je med bolj črne barve. Odlično medi še javor (Acer sp.), predvsem splošno razširjeni gorski javor (Acer pseudoplatanus), ostrolistni javor (Acer platanoides) in poljski javor ali maklen (Acer campestre). Pomemben vir medenja predstavlja tudi mana na topokrpem javorju (Acer obtusatum).
Smrekov med
Smrekov med je v tekočem stanju rdečkastorjav in precej gost. Ima okus po smoli. Le redko se pridela sortnega, največkrat je mešan z mano listavcev in delno s cvetličnim. Smrekov med blagodejno učinkuje proti kašlju, bronhitisu in raznim pljučnim boleznim. Vsebuje mnogo rudninskih snovi in terpene, ki mehčajo sluz pri boleznih dihalnih organov.
Hojev med
Medenje na hoji ali navadni jelki (Albies alba) se začne že aprila ali maja z medenjem malega hojevega kaparja (Physokermes hemycrypus) in kasneje še brstne hojeve ušice (Mindarus abietinus). Za čebelarje je najpomembnejše medenje v juliju in avgustu. Nosilki medenja sta velika rjava hojeva ušica (Todolachnusabiet icola) ter zelena hojeva ušica (Cinara pecrinatae)
Manina paša na jelki se pojavlja vsako leto, le da je to medenje v slabih letih močno odvisno od lege jelovih sestojev. Na medenje močno vplivajo zračni tokovi ter nočne temperature. Padec temperatur pod 13 stopinj Celzija ali celo 10 stopinj Celzija, ni najbolj primeren za medenje hoje. Pri nizkih nočnih temperaturah se v mani tvori več melicitoze, kar povzroča zgodnjo kristalizacijo medu.
Lipov med
Lipa (Tilia platyphyllos) in lipovec (Tilia cordata) sta vrsti, ki nudita čebelam nektarno ali manino pašo. Lipa zacveti v juniju, lipovec dva tedna kasneje. Pašo na lipi pogosto spremlja še predhodno medenje na iglavcih (smreka, hoja) ter na drugih listavcih (javor, hrast …) ali podrasti.
Ker lipa ne daje veliko nektarja, je med običajno mešanica z gozdnim medom, vendar ima lipa dominanten vonj in aromo. Take medove označimo kot lipov med maninega izvora oziroma kot gozdni med z lipovim okusom, kar je posebnost Kočevskega gozdnega medu – lipa. Ker je medenje na lipi precej nepredvidljivo, čebelarji poskrbijo, da vedno iztočijo panje pred cvetenjem lipe (okrog 15. junija) in po medenju (10. julija).
Za Kočevski gozdni med – lipa je značilna višja elektrolitska prevodnost kot pri lipovih medovih iz drugih geografskih območij.